To je trdil “Ferdo”, moj sodelavec v prvi službi, ki je bil tik pred penzijo. Nikoli nisem dobro vedela, zakaj to trdi, vem pa, da je bil galanten človek, ki je večkrat tudi kaj “zamočil” in da mu zato ni bilo lahko. Morda ga nisem razumela zato, ker sem bila njegova šefica in polna šefovske logike …; kakorkoli, ta njegova izjava mi sedaj hodi po glavi.

1 + 1 = 3. Sedaj vem, da to drži. Prav tako drži tudi 1+1= 6. Seveda je lahko 1 + 1 tudi 2, vendar v življenju je velikokrat 1 + 1 več kot 2. Ravno zato je življenje nekaj posebnega, ne moreš ga natlačiti v matematiko, niti v logiko, niti v katerokoli drugo vedo ... Življenje pač ne upošteva človeškega razuma in ravno zato ne moremo vedeti, kaj bo. Na  tem svetu pametujemo nekje od 70 – 80 let in potem se znova premešajo karte, ne glede na to, ali si pomembna oseba ali ne. Še več, že v enem desetletju se zgodijo nepričakovane spremembe v načinu življenja in mišljenja. To, kar izgleda danes večno, čez 10 let propade; kar se zdi danes pametno in moderno, se zdi čez 10 let smešno. To se krasno vidi, če gledaš stare filme.
Pred 20 leti je bilo skoraj normalno odpeljati odsluženo belo tehniko v bližnji gozd, saj si sicer moral plačati odvzem. Nekaj 100 let nazaj ni bilo nič takega skozi okno izliti fekalije na cesto. Tisti, ki pravijo, da se nič ne more spremeniti, se pošteno motijo. Če beremo Valvazorjevo Slavo vojvodine Kranjske, vidimo, kakšne čudne navade so imeli naši predniki – npr., da so imeli nekje ob sejmih moški svoje plese v krogu in kjer so veljala točno določena pravila, zaradi katerih je skoraj vedno kdo, ki jih je kršil, tudi umrl in: “ Zategadelj govore, da je bilo lepo žegnanje, če je eden ali več mrtvih obležalo; nasprotno pa, če ni nihče umrl, pravijo, da je bilo slabo žegnanje.”
Vse se spreminja in verjamem, da se spreminja tudi človekov odnos do okolja.

Danes sem sodelovala v vseslovenski akciji Očistimo Slovenijo. Kar naenkrat je Slovenija postala ena majhna vas, kjer smo prebivalci stopili skupaj in solidarno poprijeli za delo. Kdo pravi, da taka vrsta dela ni naša prihodnost za preživetje? Oziroma: da se miselnosti človeka ne da spremeniti?
1 + 1 je res lahko več kot 2. Danes, ko je beseda razvrednotena, ko obljuba ne drži, ko so manipulacije in potrošništvo naše vsakodnevno okolje, ko so prevare, zlorabe in goljufije in kriminal vsakodnevno branje v časopisih in ko dobre novice niso več dobre, saj smo jih navajeni “popljuvati” tako novinarji kot bralci. V tem času je uspela ideja, ki je presegla pesimizem, zamere, jezo,  strankarstvo, starost, zaslužek ... in ta ideja je po dveh vodjih naredila račun: 1 + 1 = 250 000.
Vsak izmed nas dela svojo matematiko z idejami in s pogledi na svet, ki jih širi. Zelo fajn bi bilo, če bi se tega zavedali. Nikoli ne vemo, koliko bo 1 + 1. Ideja nacizma, ideja šovinizma, ideja športa, ideja prostovoljstva, ideja bioetike, vsaka od teh idej ima svojo matematiko in se širi na svoj način in nikoli ne vemo, kako daleč bo šla.

Pa vendar :-)

 

Zadnje čase me navdušuje Ross Kemp in njegove dokumentarne oddaje o tolpah, piratih, vojnah. Dokumentarna oddaja, ki ne govori o zgodovinskih dogodkih ampak o sedanjem času. Moram priznati, da sem prijetno presenečena. Končno oseba, ki poskuša razumeti, je ni strah neznanega in ne sodi prehitro.

Vajena sem prejemati prežvečene informacije o kakšnih dogodkih. Prežvečene, mislim v smislu, da novinar oz. pisec sam dodaja pozitivno ali negativno nalepko osebi ali dogodku. Na primer, v Sloveniji je zelo odvisno, kdo poroča, ali je levo ali desno usmerjen, tako se tudi zgodovina in sedanjost prikazujejo včasih skozi rdeči, včasih pa skozi črni filter. Kaj pa je resnica? Predsodki in domišljija nas dostikrat oropajo sedanjosti in resnice. Če nekoga ne maram, zelo hitro verjamem slabim novicam. Tudi film mi je velikokrat bolj zanimiv kot vsakdanje dramatično in stresno življenje.

Morda pa res prihaja čas pogumnih in iskrenih, ko bodo ljudje, kot so Ross Kemp ali Erik Brecelj odkrito in brez sovraštva pokazali na probleme in morda se bodo našli pogumni ljudje, ki bodo prisluhnili in naredili nekaj dobrega za vse prebivalce Zemlje.

Naj končni izdelki izgledajo še tako preprosto - pogosto v celotnem ozadju procesa oblikovanja temu seveda ni tako. Velikokrat je težko - ja, je lep, vendar zelo zahteven poklic.

Čas po Caminu je bil za Dvanajsto postajo poln sprememb, pretresov, novih začetkov, skrbi ..., predvsem pa nama je prinesel obilico dela. Pomagali sva pri soustvarjanju mnogih lepih (in zanimivih) projektov in ponosni sva na izdelke, ki iz najinega strežnika odhajajo na svetovni splet ali pa se v vidni in otipljivi obliki vračajo iz tiskarne.

Vsekakor pa že več kot nestrpno pričakujeva rojstvo in "uradno odprtje" najine nove spletne strani, polne "igračk" in naprednih tehnologij. Stran pa ne bo prinašala le tega, temveč tudi "sadove" neke nove poti, na katero sva stopili. Kakšne poti? Kmalu bo zelo vidna - že na prvi (novi;)) strani.

 

Vso noc je padal dez in jutro je bilo prav tako dezevno, tezko. Odposlali sva kolesi, odsli v mesto, pisali kartice, jaz sem potem se enkrat odsla v katedralo k sv. Jakobu. Tam sem ostala kar nekaj casa v premisljevanju in molitvi... To romanje je bilo zame zelo dobro in potrebno, ceprav hkrati tudi zelo tezko. Nisem imela tezav s kolesarjenjem ali da bi me kaj fizicno bolelo. Ne, tezko mi je bilo v dusi in nisem si znala pomagati. Vendar, kljub tezki situaciji, sem vesela in notranje mirna. Vem, da bo moj Bog naredil tako, da bo prav, prav tudi zame. Po moje je ravno to rezultat romanja zame: poglobljena vera in zaupanje, in to kljub tezavam, skrbem in stiskam. Nekoc so romarje na poti napadali razbojniki ... Z malo domisljije si jih lahko predstavljam, kako so lacni in oslabeli prisli v Santiago. Verjamem pa, da so bili veseli in notranje mocnejsi, ko so prisli na cilj.

Torej, dan je bil naporen in tezak. Zvecer sva se odpravili na letalisce, saj je Alenka odkrila, da je letalska karta cenejsa od vozovnice za vlak. Ob polnoci sva prileteli v Barcelono, kjer sem zamanj cakala na svojo prtljago. Nekje se je izgubila, hkrati z njo pa obleke, ki sem si jih pripravila za nocno bivakiranje na letaliscu. Na klopci sva si tako vsaka po svoje uredili pocivalisce in zadremali. Policaji, varnostiniki in ostali usluzbenci letalisca so bili zelo uvidevni in naju niso motili. Le vsake toliko se je kdo nasmehnil Alenkini pozi v spanju.

Če sem iskrena, je bil zame prihod v Santiago precej klavrn in ... žalosten. In to po spustu iz "Gore veselja". :) Pripravljalo se je k dežju, preveč vsega, preveč nesporazumov, velika utrujenost po v tem dnevu prekolesarjenih 130 napornih "gor in dol" kilometrih, premalo moči za vse skupaj ... Ko sem zagledala tablo Santiago, sem se za čisto kratek hip ustavila in prešinilo me je, kako navsezadnje z vsem, kar smo, še posebej v svojih največjih globinah, zmeraj ostajamo sami. Včasih se za to odločimo sami, včasih pa - pač tako je.

In s Tistim, za katerega verjamem, da nas je ustvaril in postavil v ta svet.

 

Ko sem torej sinoči po nekaj ovinkih končno našla katedralo, sem želela "opraviti" vse starodavne "romarske navade": dotakniti se kipa sv. Jakoba na "portalu slave" in s tem simbolično "potrditi svojo pripadnost občestvu svetih"; z glavo "potrkati" po kipu mojstra Matea, graditelja komposteljske katedrale in ga prositi za modrost ter za "tri milostne darove", katere naj bi oblikovala med potjo kot znamenje, da se med romanjem dogaja sprememba; obiskati in objeti pozlačen kip sv. Jakoba na glavnem oltarju in poljubiti školjko na njegovem plašču - in se šele po vsem tem spustiti v kripto k posmrtnim ostankom njega in njegovih učencev.

Glavni vhod v katedralo so pravkar zaprli. "Portal slave" obnavljajo in je zato "zavarovan" z zidarskimi odri, tako da sem komaj našla sv. Jakoba, ki sem se ga komaj dotaknila, saj je bil tudi pristop do njega zavarovan; mojstra Matea pa sploh nisem našla med vsemi kovinskimi konstrukcijami ... 

Ni mi preostalo drugega, kot da se odpravim h glavnemu oltarju; kolena so se mi zašibila, ko sem zagledala kip sv. Jakoba in srebrno školjko na njegovem plašču; možakarja, ki je delil podobice, niti opazila nisem - ganjena, da sem tukaj, sem se dotaknila kipa in poljubila tisto školjko; vseeno mi je bilo, kaj si mislijo ostali romarji. To je moje romanje in to si želim storiti.

 

Nato sem se spustila v kripto in nekaj časa ostala tam. Na kolenih; sama; v premišljevanju in molitvi. Ljudje smo res zanimiva bitja: reakcije v različnih situacijah so lahko takšne ali drugačne v različnih razpoloženjih in stanjih. Stvari, ki človeka "zmotijo" ali prizadenejo so lahko enkrat takšne malenkosti, da je prav banalno, drugič pa smo odporni na najhujše žalitve in krivice. Še sama ne vem, kdaj med potjo sem postala tako občutljiva na vse, kar se dogaja okrog mene in kdaj sem postavila leden zid. Tukaj, na cilju svojega romanja in pred ostanki svetnika, sem želela odvreči ali vsaj zloščiti oklep. Stvari pa niso zmeraj tako preproste.

Ampak izgledalo je, da mi je klečanje ob sv. Jakobu vendarle nekoliko "pomagalo"; obe z Olgo sva se namreč zjutraj zbudili v istem "aubergu", čeprav bi včeraj sama najraje šla kar takoj domov; skupaj sva pojedli zajtrk in se skupaj odpravili do katedrale, kjer sva upali, da bova pri sveti maši videli svetovno znano kadilnico - t.i. "Botafumeiro", težko okrog 85 kg, ki jo osem mož niha tako, da potuje iz enega na drugi konec cerkve. Čakali sva kar nekaj ur, prisostvovali skoraj trem svetim mašam, "kajenja" pa na žalost nisva dočakali.

Slišali pa sva, ko so pri romarski maši med naštevanjem, koliko je romarjev in iz katerih držav prihajajo, omenili "dva romarja iz Slovenije; s kolesi iz Slovenije". Lepo je po 2716,2 kilometrih, kolikor jih je do tam pokazal števec na kolesu, med množico drugih "peregrinosov" slišati "Eslovenia".

Preostanek dneva sva (med nalivi) preživeli v iskanju spominkov in hoji od avtobusne postaje do železnice ter nekoliko tudi ob internetu. 

 

Ko sva prebrali vremensko napoved za naslednje dni in videli, da bodo nalivi še ves teden, sva soglasno sklenili, da se odpoveva kolesarjenju do Finisterre in poiščeva najugodnejšo ter najhitrejšo možnost povratka domov.

V "aubergu" sem videla tudi nek letak, ki je ponujal prevoz koles po Evropi; vzela sem ga in ko sva z Olgo našli karte po zelo ugodni ceni iz Santiaga do Barcelone ter iz Barcelone do Gradca, sva jih rezervirali in se na recepciji "auberga" pozanimali še za ceno prevoza koles v Slovenijo. Za obe kolesi in dve torbi so ponudili ceno 194 evrov.

Jutri zvečer torej odhajava. Za "obračun" in "pobiranje sadov" najinega Camina pa čas še pride.

V hotelu je bilo tako prijetno, da so naju morali zjutraj skorajda spoditi ven. Pot pa je takoj od hotelskih vrat zavila strmo v hrib. Jesen je tu opazna, zjutraj je mrzlo in megleno, ogreje se (po mojih kriterijih) sele okoli 16 ih.

Kmalu naju je prehitel par, ki sva ga srecali dan poprej in ki sta proslavljala obletnico poroke. Visje v hribih, kjer je ze sijalo sonce, sva ju le prehiteli. Potem smo se malo lovili z dvema Francozoma, ki sta naju le prehitela, vse skupaj pa nas je prehitela in pustila za sabo "superbabica" v kratkih hlacah in z dokolenkami iz najlona. Toliko o kolesarskem delu.

Na pocivaliscih in ob poti sva srecevali zanimive romarje in nekateri so zares vredni obcudovanja. Sepajoci in taksni, ki so se komaj hodili, so vztrajno romali dalje po Kaminu. Na nebu so se zacele pojavljati "ovcice" in pohiteli sva, saj se je pricelo oblaciti. 11 km pred Santiagom sva morali zaviti na originalni Kamino. Tu je bilo nekaj strmih vzponov in spustov do Monte do Gozo, to je do hriba veselja, od koder se vidi bazilika sv. Jakoba. Tu sva se z Alenko "spicili" in odkolesarili vsaka po svoje.

Mesto Santiago je kar veliko in precej cerkva je ob poti, tako da sem ze dvomila ali nisem odkolesarila mimo bazilike. Ko sem jo le nasla, so jo ravno zapirali in pricelo je dezevati. Po dramaticnem veceru sva z Alenko le skupaj odsli do zavetisca s 177 posteljami. Ta je do sedaj najdrazji, 10 evrov na noc. Drugace se cena zavetisc gibljejo od 4 do 7 evrov. Hvalezna, da sem na suhem in da sva z Alenko pod isto streho, sem zaspala.

Sinoci z obljubljeno vecerjo na najino zalost ni bilo nic, saj je lastnik hstela ocitno nanjo povabil prav vse "peregrinose"; ti so zelo hitro zasedli vsa mesta, midve pa se nisva zeleli prerivati in sva "skrivaj" pojedli se nekaj najine hrane ter se odpravili spat.

Sama skorajda nisem zatisnila ocesa; nekoliko zaradi vrocine, nekoliko pa tudi zaradi mozakarja, ki se je tako premetaval po postelji, da sem cutila vsak tresljaj.

Zjutraj sem bila precej slabe volje: zaradi neprespanosti in zaradi nevljudnih Francozov, ki so se "vklopili" ze okrog 6h, kar je pomenilo glasno govorjenje, priziganje luci in podobne "scene". Tako sva se precej zgodaj poslovili od prijaznega "hospitallerosa", ki naju je obe posteno objel in "polupckal", ter se odpravili danasnjim klancem naproti.

Glede na izrisane grafe z visinskimi razlikami, ki sva jih dobili na zacetku najinega romanja v St. Jean Pied de Portu, sem se kar nekoliko bala, da naju caka kaksna "hudobija", kot bi hribe imenovala najina gostiteljica Tadeja, pri kateri sva prespali cisto prvo noc - se v Sloveniji.

Pa taksne "hudobije" vendarle ni bilo; klanec je bil dolg sicer med 30 in 40 kilometri, vendar zlozen in ob obcudovanju res lepe pokrajine se niti ni prehudo vlekel.

Ta dan sva tako "priklepali" do Galicije in po vec kot 800 m visinske razlike sva si privoscili nekoliko daljsi pocitek v srednjeveski hribovski vasici O Cebreiro, znani po evharisticnem cudezu (nek menih je ozmerjal kmeta, ki je v nevihti prisel po obhajilo, nakar sta se hostija in vino spremenila v kri in meso; cudezni kelih sva videli tudi midve). Naselbina pa je bila tam ze v casu starih Keltov, kar se pozna po nacinu gradnje (s slamo krite strehe, okrogle hise). Res zanimivo vasico sva zapustili nekoliko pozno popoldan in se preko Alto de Poio v velicastnem spustu pripeljali v kraje, ki nekoliko (vsaj po "zelenem") spominjajo na Slovenijo. Ogromno hrastov, potocki, redka poseljenost daje krajem kar nekaksen pridih misticnega in vzvisenega.

Ta dan nama je (po srecanju z dvema simpaticnima flamskima kolesarjema, ki sta prav ta dan praznovala 34-letnico poroke) uspelo prikolesariti do Sarrie, kjer sva nasli vec kot udoben in zelo lepo urejen "Albergue". Pripravili sva si pravcato "gostijo": spekli sva si cel kup jajc, ocvrli ribje palcke, neka Francozinja nama je podarila riz ...

Zame je to bil dan, ki sem ga (ob kolesarjenju) prezivela v poglobljenjem ter konkretnem razmisljanju o svojem mestu v svetu, o odnosih s svojimi bliznjimi in o odnosu s Stvarnikom, pa tudi o tem, kako zelo obcutljiva bitja smo ljudje, kar se pokaze zlasti v ekstremnih situacijah oz. ob ljudeh, ki jih imamo radi in so nam blizu. Premlevala sem o razlicnih "taktikah obrambe pred bolecino" ter o tem, kako sama ravnam, kadar je tezko in kadar cesa ne zmorem. S temi mislimi - in z zamaski v usesih ;) - sem koncno utrujena zaspala.

Po pospravljanju, dogovarjanju, zajtrku, kavicah, ogledu lokalne katedrale, sva se okoli enajstih odpravili dalje. Pot se je pricela pocasi dvigati. Najbrz sva se dvignili za kaksnih 450 m do Cruz de Ferro. Tukaj bi po obicaju morali na velik kup kamenja dodati se kamencek iz svojega kraja, pa ga nisva imeli. Med raziskovanjem okolice pa je Alenka nasla denarnico z zajetnim kupckom denarja, raznimi karticami in z osebno izkaznico. Lastnice ni nasla med prisotnimi, zato je ob nadaljnem kolesarjenju pridno sprasevala vse zenske, ce jim je ime Alicia oz. ce poznajo Alicijo iz Barcelone. Verjetnost, da bi nasla lastnico, je bila zelo majhna. V prvi vasi je vprasala po Aliciji prvo domacinko, ki je pocivala na balkonu. Zdelo se mi je ze malo neumno. Kako naj bi domacinka poznala po imenu eno izmed mnogih romark, saj jih vendar ne sprasuje po imenu. Cez nekaj minut se je izkazalo, da je slisala za romarko, ki je izgubila dokumente. Napotila naju je v zadnjo gostilno v vasi. Tam je Alenka res nasla lastnico denarnice in na ta racun sem jedla in pila in dobila celo zapestnico. Nauk zame. V zivljenju so res pomembni navdihi, logika pride prav le, ce ni pravega navdiha. Po bucnem praznovanju z Alicijo in njenimi sestimi prijateljicami sva le odsli dalje. V Molinasecu sva srecali Slovenca, Petra iz Trbovelj. O njem so nama govorili ze romarji, ki so ga srecali. Malo smo poklepetali, se slikali in odsli vsak po svoje. Se nekaj kilometrov sva naredili in pomotoma pristali v zanimivem zavetiscu, kjer cakava na vecerjo. Ko sva pred kaksnima dvema urama prisli in priceli jesti, nama je starejsi gospod nekaj energicno razlagal. Ker ga nisva nic razumeli, je k nama prisel drugi Spanec. Tudi njega nisva nic razumeli, no, gospa, ki so jo pripeljali, nama je v anglescini razlozila, da naju lastnik, Jezus po imenu, vabi na vecerjo, da pa na zalost midve ze jeva. Hitro sem pojasnila, da to ni problem in sprejela povabilo. Upam, da bo vecerja dobra.