Kamp, tuš, topla voda ... Resnično se učim ceniti udobje sveta šele sedaj, ko ga je bolj malo. :) In hrana - kako drugačen, boljši okus dobi! Hvaležna za torteline in ostale "ostanke" ter brez skrbi, da bi naju kdo preganjal, sem prespala noč v kampu. Zjutraj sva bili prav tako "na počasi". Uredili sva se in se kar nekako "ležerno" odpravili prvi kavi naproti.

Izbrali sva nekakšno slaščičarno in naročili 2 krat "grand caffe au laite" - dobili pa nekakšno "čudo", ki sva ga zares drago plačali. Je kdo že pil kavo za 5 evrov in 10 centov? No, midve vsekakor - kar je skupaj zneslo 10 evrov in 20 centov ...

Med vinogradi in gozdički sva nadaljevali pot od Azurne obale proti Provansi - sama sem le stežka poganjala, pa ne vem, ali je bila slabost posledica tiste kave ali ne dobro opranega meha za vodo ... Poskušala sem se zabavati z mislijo na slavne žandarje iz Saint Tropeza ter legendarnega Louisa de Funesa v glavni vlogi. Serijo komedij so namreč snemali prav v teh koncih.

Tudi danes sva premagali kar nekaj klancev in končno prispeli v civilizacijo, kjer sva "napadli" prvo trgovino ob poti. Slabost je počasi popuščala, apetita pa tokrat nisem imela prav veliko. V prijetnem gozdičku sva za dobre pol ure "zalegnili" - in odpeljali še 30 km do Toulona, kjer naju je sprejela "naša" Marija - prijateljica, posvečena sestra Skupnosti Emanuel, ki že drugo leto živi svoj "misijon" v revnem predmestju.

Zelo vesela sem tega srečanja in dobrodošlice; vesela, da sva z Olgo kljub vsem zapletom našli naslov in vesela, da bova prespali pri dobrih ljudeh.

Po obilni večerji s sestrami (z Marijo živita še dve, prva je Katalonka in druga Francozinja) smo še nekaj časa klepetale - in končno ... zaspale po skupno 1035 kilometrih.