Po zajtrku, ki nama ga je pripravila Marija (hvala ti, Meri!) in po skupni jutranji masi sva natovorili svoji kolesi in se poslovili od nasih cudovitih gostiteljic.

V zupniji nama je mlad duhovnik se "postempljal" najini romarski knjizici, nakar sva jo mahnili provnsalskim klancem naproti.

Resnicno cudovita pokrajina postreze tudi s "cudovitimi" klanci, ampak kot sva ugotovili, so slovenski precej hujsi.

Olgo je precej skrbelo, kako se bova prebili skozi Marseille; res nama ni bilo prizaneseno, vendar je bila pot precej bolj zlozna od tega, kar sem pricakovala glede na napovedi domacinov, ki sva jih sprasevali za pot.

Ko sva se ponoci ponovno malce lovili z iskanjem prave poti do kampa "Marina plage" nekaj kilometrov iz provansalske prestolnice, pa nama je "angel" v podobi neke neverjetno pijazne Francozinje pomagal najti pot do najinega tokratnega prenocisca.

Zdi se mi, da je najino romanje v resnici "zabeljeno" z mnogimi blagoslovi - predvsem pa so pravi blagoslov mnogi ljudje, ki jih srecujeva ob poti. Upam, da se bom tega, da so moji bliznji blagoslov zame, spominjala tudi takrat, ko se vrneva domov - in da bom - tako upam - prerojena tudi sama v blagoslov drugim.