Tudi zgodaj zjutraj morje ob kampu ni bilo privlacno za kopanje. Prijazen natakar nama je skuhal kavico s popustom. Pohvalil se je, da opravlja triatlon "ironman" in nama z dramaticnimi gibi pokazal, kaksni hribi naju cakajo in kaksne noge in rit bova dobili od tega. Bolj kot hribi me je skrbela orientacija. Vceraj sva se zgubljali in nekaj casa vozili celo po avtocesti. Iz kampa sva odrinili sele ob 11-ih. Do takrat sva susili obleke in spalke. Pot naju je vodila mimo petrokemije, vojasnice, drevoredov platan, pasnikov. V Arlesu sva obiskali znano romarsko cerkev, kjer so romarji v preteklosti uradno pricenjali pot v Kompostelo. V tej cerkvi sva poleg relikvij znanih svetnikov in svetnic nasli tudi prvega romarja. Spoznali sva ga po palici s skoljko in roznim vencem. Izkazalo se je, da tokrat roma v Rim, saj je bil ze prejsnji dve leti zaporedoma v Komposteli. Posalila sem se, da mu bo ostal za romanje le se Jeruzalem, a mi je odvrnil, da je tam ze bil kot vojak "modre baretke", le da je takrat se drugace gledal na svet ... Cez nekaj kilometrov sva naleteli na Martino in Vivian, naslednji dve romarki, ki pa sta namenjeni pes v Kompostelo. Res je lepo pokramljati z nekom, ki ima isti cilj in podobno pot. Cez nekaj casa sva ju ponovno srecali, saj sem dozivela "gumidefekt" in sta naju dohiteli. Pocasi se je zacelo mraciti, zato sva se odlocili za kamp blizu Aimarguesa. Prijazna lastnica nama je pokazala miren koticek kampa, saj so se ravno pripravljali na cetrtkov zur. Vabili so naju zraven, a sva prijazno odklonili, ceprav so jedi z zara zbujale domisljijo. Zaspali sva ob prijetnih zvokih vijolin, orglic, hripavih grl in zvonkem smehu. Zvezde so lepo sijale in borovec nad nama prijetno disal.