Zjutraj sva iz hotela najprej odkolesarili k cerkvi, v kateri sva dobili zige cerkve v Toulousu. Dan je bil meglen in vlazen - kot ze nekaj dni prej - in tako sva v nekaksnem cudnem razpolozenju zapustili se eno od mnogih starodavnih mest ob najini poti.

Sprva je bila pot bolj ali manj le malo "gor in dol", kmalu pa so se ceste kar nekako "privzdignile", postale strmejse - midve pa sva se znasli v t.i. Hautes-Pyrenees, cesar mi Olga sprva sploh ni verjela. Vso pot sem godrnjala cez Francoze in njihov "sistem gradnje cest" - okoli in okoli hriba sama ravnina, oni pa speljejo traso naravnost v hrib - skoraj brez milosti. Morda se mi je pa samo zdelo, saj clovek po stotih kilometrih nekoliko tezko racionalno oceni strmino.

Tako sva torej kolesarili iz enega hriba - na drugega; gor, dol in spet gor in spet dol, dokler se pod pedali ni nabralo dobrih 120 kilometrov, dokler ni sonce padlo v Atlantik in dokler nisva bili ze tako utrujeni, da sva poiskali neko cerkev, za katero sva utrujeni zaspali. Seveda pa sva se tudi tokrat pred tem se prav posteno najedli. :) To, da spiva skorajda za pokopaliskim zidom, pa tokrat niti ni bilo prevec motece ...