Zjutraj sva se poslovili od prijaznih lastnikov hotela, ki so nama za popotnico podarili rozne vence, in se z majhini "kanglicami" lurske vode (poleg vse prtljage) odpravili proti "uradnemu" zacetku "Camino Frances", ene od nekaj poti v Santiago de Compostella. Prvih 90 kilometrov sva prevozili v taksnem "susu", da se jih komajda se spomnim (razen prvih klancev iz Lurda) ...; ob poti sva obcudovali resnicno lepo govedo in bili prav veseli dooooolge ravnine.

Ko pa sva nekega tovornjakarja vprasali za pot za St. Jean Pied de Port, naju je z ocmi premeril od glave do pet ter nama je z nazorno kretnjo "napovedal", kaj naju caka nekoliko kasneje.

Rekli sva si, da bova poganjali, kolikor se bo pac dalo - cimblizje najinemu cilju. Ne vem, kaj mi je bilo - morda kila cokolade ali pa le volja, da cimprej prispeva do cilja, ki ga je tabla napovedovala cez 59 kilometrov ... V klance sem ob poslusanju pravih glasbenih poslastic iz iPoda poganjala, da me je Olga, ki me zmeraj pusca zadaj, komaj dohajala. Tako so vsaj hitreje minili ... :)

Ura se ni bila deset zvecer, ko je stevec kazal natancno 150 prevozenih km v tem dnevu in ko se je pred nama pojavila tabla "St. Jean Pied de Port". Cakal naju je se zadnji klanec do mestnega jedra, kjer sva naleteli na prijaznega Italijana, ki nama je pomagal dobiti prenocisce v romarskem "refuggiu". Po manjsem zapletu z oskrbniki (in posledicnem mojem skorajsnjem odhodu v "spalnico pod zvezdami") so nama dodelili prostorcek, kjer sva v miru "odmrcali" tistih bornih 6 ur spanja. Seveda tudi tokrat nisva sli v spalke lacni ... :) Ja, jeva res precej, moje oprijete kolesarske hlace pa kljub temu postajajo zmeraj bolj podobne "bermudam" ... ;)