Vcerajsnji doooolg klanec in naporni vzponi ter adrenalina polni spusti po "Camino Real" (romarski pespoti, ki sva jo preizkusili v vsej njeni "realnosti";)) so mocno naceli moje fizicne in psihicne moci. V romarskem zavetiscu v Pamploni sva se sicer kar dobro naspali in se kljub vcerajsnji izkusnji odlocili za nadaljevanje po "realu".

Moram priznati, da se cesa taksnega doma (vsaj ne s tem kolesom, kaj sele s prtljago) niti slucajno ne bi "spomnila" ali si drznila; vse skupaj je namrec podobno planinskih pespotem - recimo kaksni Smarni gori ali Pohorju, le da je vec skal in kamenja, preskocis pa celo kaksne stopnice. Skratka - pravi "up-" in "downhill" s treking kolesom in nalozenimi torbami.

Po cudenju nad "posvinjanimi" mestnimi ulicami od vcerajsnje "vsemestne fieste" ter kavi in zajtrku v mestnem parku sva tako zapustili mesto in priceli ...

Ze po nekaj kilometrih je bila moja zadnja zracnica prazna. Olga je v menjavi postala ze prava mojstrica, tako da je ob moji asistenci popravilo bilo precej hitro opravljeno - vendar le za nekaj minut ... Po kamenju in skalah in obtezenosti je zadnje kolo se enkrat podleglo. Ponovili sva postopek, vsemu temu pa je sledil se strm in naporen vzpon na t.i. Alto del Perdon, vrh odpuscanja: po kamenju in skalah sem, kolikor se je dalo, vozila, sicer pa napol vlekla kolo v hrib.

Zame je to bil doslej najtezji, najbolj naporen del Camina - pravi "krizev pot"; do vrha sem v resnici prelila precej potu in - ja, celo solze. Mislim, da sem "odpuscanje" posteno "odsluzila" - pa se ni bilo konec ... Na vrhu sva se po kavi, ki sva jo kupili od dveh prijetnih Spancev, ki sta jo tja - poleg ostalih dobrot - pripeljala v njunem kombiju, odlocili, da kljub vsemu nadaljujeva po romarski pespoti do kraja Puente la Reina. Tako sva bili ponovno delezni "adrenalinskega downhilla", ki pa je terjal svoj davek: se dva "gumidefekta" mojega zadnjega kolesa, precej mojih zivcev in precej Olgine pomoci.

Ogled znamenitega mostu cez reko Argo v kraju Puente la Reina je tako terjal stiri "gumidefekte" v treh urah na razdalji slabih 30 kilometrov. Precej drago ... vendar lepo. V kraju, ki je dobil ime prav po mostu, zgrajenem v 11. stoletju, da bi romarjem olajsal pot cez reko, in kjer se vse poti, ki vodijo v Santiago, zdruzijo v eno, sva se odlocili za nadaljevanje po asfaltirani cesti. Seveda tudi ta ni prizanasala s klanci, vendar so bili v primerjavi z "grozotami" prejsnjih dveh dni prava "milina". Pokrajina je (kljub naporom ob vzponih;)) cudovita: rodovitna, posajena z vinogradi, zelo razgibana ...

Po dobrih sedemdesetih kilometrih sva v kraju Torres del Rio zakljucili danasnjo etapo - in v prijetnem "privat aubergu" zaspali.