Sinoci z obljubljeno vecerjo na najino zalost ni bilo nic, saj je lastnik hstela ocitno nanjo povabil prav vse "peregrinose"; ti so zelo hitro zasedli vsa mesta, midve pa se nisva zeleli prerivati in sva "skrivaj" pojedli se nekaj najine hrane ter se odpravili spat.

Sama skorajda nisem zatisnila ocesa; nekoliko zaradi vrocine, nekoliko pa tudi zaradi mozakarja, ki se je tako premetaval po postelji, da sem cutila vsak tresljaj.

Zjutraj sem bila precej slabe volje: zaradi neprespanosti in zaradi nevljudnih Francozov, ki so se "vklopili" ze okrog 6h, kar je pomenilo glasno govorjenje, priziganje luci in podobne "scene". Tako sva se precej zgodaj poslovili od prijaznega "hospitallerosa", ki naju je obe posteno objel in "polupckal", ter se odpravili danasnjim klancem naproti.

Glede na izrisane grafe z visinskimi razlikami, ki sva jih dobili na zacetku najinega romanja v St. Jean Pied de Portu, sem se kar nekoliko bala, da naju caka kaksna "hudobija", kot bi hribe imenovala najina gostiteljica Tadeja, pri kateri sva prespali cisto prvo noc - se v Sloveniji.

Pa taksne "hudobije" vendarle ni bilo; klanec je bil dolg sicer med 30 in 40 kilometri, vendar zlozen in ob obcudovanju res lepe pokrajine se niti ni prehudo vlekel.

Ta dan sva tako "priklepali" do Galicije in po vec kot 800 m visinske razlike sva si privoscili nekoliko daljsi pocitek v srednjeveski hribovski vasici O Cebreiro, znani po evharisticnem cudezu (nek menih je ozmerjal kmeta, ki je v nevihti prisel po obhajilo, nakar sta se hostija in vino spremenila v kri in meso; cudezni kelih sva videli tudi midve). Naselbina pa je bila tam ze v casu starih Keltov, kar se pozna po nacinu gradnje (s slamo krite strehe, okrogle hise). Res zanimivo vasico sva zapustili nekoliko pozno popoldan in se preko Alto de Poio v velicastnem spustu pripeljali v kraje, ki nekoliko (vsaj po "zelenem") spominjajo na Slovenijo. Ogromno hrastov, potocki, redka poseljenost daje krajem kar nekaksen pridih misticnega in vzvisenega.

Ta dan nama je (po srecanju z dvema simpaticnima flamskima kolesarjema, ki sta prav ta dan praznovala 34-letnico poroke) uspelo prikolesariti do Sarrie, kjer sva nasli vec kot udoben in zelo lepo urejen "Albergue". Pripravili sva si pravcato "gostijo": spekli sva si cel kup jajc, ocvrli ribje palcke, neka Francozinja nama je podarila riz ...

Zame je to bil dan, ki sem ga (ob kolesarjenju) prezivela v poglobljenjem ter konkretnem razmisljanju o svojem mestu v svetu, o odnosih s svojimi bliznjimi in o odnosu s Stvarnikom, pa tudi o tem, kako zelo obcutljiva bitja smo ljudje, kar se pokaze zlasti v ekstremnih situacijah oz. ob ljudeh, ki jih imamo radi in so nam blizu. Premlevala sem o razlicnih "taktikah obrambe pred bolecino" ter o tem, kako sama ravnam, kadar je tezko in kadar cesa ne zmorem. S temi mislimi - in z zamaski v usesih ;) - sem koncno utrujena zaspala.