V hotelu je bilo tako prijetno, da so naju morali zjutraj skorajda spoditi ven. Pot pa je takoj od hotelskih vrat zavila strmo v hrib. Jesen je tu opazna, zjutraj je mrzlo in megleno, ogreje se (po mojih kriterijih) sele okoli 16 ih.

Kmalu naju je prehitel par, ki sva ga srecali dan poprej in ki sta proslavljala obletnico poroke. Visje v hribih, kjer je ze sijalo sonce, sva ju le prehiteli. Potem smo se malo lovili z dvema Francozoma, ki sta naju le prehitela, vse skupaj pa nas je prehitela in pustila za sabo "superbabica" v kratkih hlacah in z dokolenkami iz najlona. Toliko o kolesarskem delu.

Na pocivaliscih in ob poti sva srecevali zanimive romarje in nekateri so zares vredni obcudovanja. Sepajoci in taksni, ki so se komaj hodili, so vztrajno romali dalje po Kaminu. Na nebu so se zacele pojavljati "ovcice" in pohiteli sva, saj se je pricelo oblaciti. 11 km pred Santiagom sva morali zaviti na originalni Kamino. Tu je bilo nekaj strmih vzponov in spustov do Monte do Gozo, to je do hriba veselja, od koder se vidi bazilika sv. Jakoba. Tu sva se z Alenko "spicili" in odkolesarili vsaka po svoje.

Mesto Santiago je kar veliko in precej cerkva je ob poti, tako da sem ze dvomila ali nisem odkolesarila mimo bazilike. Ko sem jo le nasla, so jo ravno zapirali in pricelo je dezevati. Po dramaticnem veceru sva z Alenko le skupaj odsli do zavetisca s 177 posteljami. Ta je do sedaj najdrazji, 10 evrov na noc. Drugace se cena zavetisc gibljejo od 4 do 7 evrov. Hvalezna, da sem na suhem in da sva z Alenko pod isto streho, sem zaspala.