Dvanajsta postaja - vizualne komunikacije

Noč v Barceloni je bila - ko sem nekako našla "udobno pozo" na sedežu v letališki čakalnici - precej kratka ... Okrog 6h sem po navodilih iz odlične spletne strani z vsemi navedenimi možnostmi, kako do naslednjega, okrog 100 km oddaljenega letališča Girona, in potem, ko sem okregala gospoda na letališki infotočki za napačne informacije, ki jih je dal Olgi, našla pravi avtobus do centra Barcelone. Od tam sva s podzemno železnico "zadeli" tudi najino naslednjo avtobusno postajo, od koder sva imeli direkten prevoz do letališča.

Večer prej so nama na letališču povedali, da morava imeti za najini preko spleta rezervirani "Ryanair" karti obvezno natisnjene še "boarding passe" (za letalskega prevoznika Vueling, s katerim sva prileteli iz Santiaga do Barcelone, to ne velja), česar nisva naredili, saj sva v "aubergu" (ko sva še imeli možnost tiskanja) zadevo spregledali. Natisnili sva le informacije o plačilu.

Tako sva ob 7h zjutraj v okolici avtobusne postaje iskali kakšno možnost interneta in tiskanja. Olga se je spomnila na hotel in res kmalu našla prijaznega gospoda, ki pa ni bil preveč vešč spletnih obrazcev in ker Olge ni smel spustiti zraven, se je do mene, ki sem jo s svojo prtljago čakala v nekem baru, vrnila praznih rok. Ker pa se mi je zdelo, da se za "kazen", ki bi jo morali plačati, če bi prišli brez printov, vendarle izplača še enkrat nazaj in gospodu dati natančnejša navodila (sinoči sem namreč na letališču sama k sreči že pripravila "digitalni print", ker pa ni bilo tiskalnika, je žal ostalo le pri tem) - sva tokrat obe skupaj odšli do njega. In nam je uspelo; midve sva prihranili 40 evrov "letalske kazni", on pa jih je prislužil 10. :)

V Gradec, kamor sva leteli, smo prišli pol ure prehitro. Vreme je bilo namreč res čudovito in verjetno je k hitrosti pomagal še veter. Ker se meni ni uspelo prej dokončno dogovoriti za prevoz iz Gradca k nam domov, sem od tam poklicala svojo drago babico, ki je uredila najin "taksi". Že čez dobro uro sta naju prišli iskat ona in moja teta, krstna botra Ivica. Joj, kakšno veselje! Upam si trditi, da na obeh straneh.

In tako smo se vse štiri odpeljale - v Rače pri Maribou, v lokal, ki je prav tako v lasti nekoga iz naše "žlahte" - Andreje in Danila; tam smo poklepetale še ob slovenski kavici, pridružila pa se nam je še moja birmanska botra Nežika s svojima vnukinjama Tjašo in Brino. Spotoma smo pri avtomehaniku "dvignile" še moj avto, ki je bil v času, ko sva midve s kolesi romali, na servisu - in tako se je vse odlično "poklapalo".

Zame najlepši pa je bil zaključek dneva pri nas doma, v "lubih, zlatih" Prepoljah: babičini "slivovi knedli"*, ki jih je medtem že pripravila moja mama, domača solata z bučnim oljem in vino, s katerim smo nazdravili srečni vrnitvi in našemu snidenju.

Romanje sva tako začeli in končali - s "slivovimi knedli". :) Vmes pa sva malo potrpeli. ;)

____________

*knedl = cmok. ;)

Dodaj komentar
Tvoje ime
e-naslov	Tvoj e-naslov ne bo objavljen na strani!
Komentar