Po jutranji nedeljski sveti masi na Mirnu in razkosnem zajtrku najinih izjemno ljubeznivih gostiteljev sva v njunem spremstvu (prav tako na kolesih) priceli naslednjo etapo. Vsekakor bi bila zame precej tezja, ce mi Sebastijan ne bi pomagal z nasveti in nastavitvami drobnih malenkosti na kolesu, tako da je bilo precej manj bolece v ramenih in v "sedlu".

Nacrtovan cilj drugega dne je bil kraj San Dona di Piave - cez Padsko nizino so bili edini klanci do tega kraja nadvozi nad avtocestami - toliksna ravnina je sicer nekoliko naporna, ker ni dinamike pokrajine, tako da sva poganjali ... Mimo koruznih in fizolnih polj in ugotovili, da bi tabla "Prepolje na Dravskem polju" prav lepo pristajala tudi v kaksnega od teh krajev. Sama sem se vsekakor pocutila kar domace.

Ker v nedeljo v Italiji tezko najdes odprto kakrsnokoli trgovino, nama je kaj kmalu zmanjkalo vode ... Ob poti pa sva vendarle srecali mozakarja, ki je prodajal lubenice in tako sva si zeleli kupiti kaksen grizljaj, da pogasiva zelo in lakoto, pa nama je prijazni Beppino odrezal nekaj prav postenih kosov - zastonj. Malce smo poklepetali in hvalezni za tako cudovite ljudi ob poti sva pognali naprej.

V San Dona di Piave sva nasli prijeten trg pred cerkvijo, kjer je popotnica, ki sva jo dobili zjutraj pri Tadeji in Sebastjanu, kar padla v lacne zelodcke. Nasli sva celo pipo s pitno vodo. Odlocili sva se za kratek pocitek in nadaljevanje poti do luksuznega campa tik pred Benetkami.

No, cisto gladko pa vendarle ni slo. Nekaj kilometrov iz mesta je Olga dozivela "krst" svoje prednje zracnice. Z nekoliko zapleti s tlacilko je podvig nekako le uspel in nama je kmalu uspelo pripeljati do campa. Tam so se naju usmilili in nama dali kar svoj bungalov - po znizani ceni. Tako sva tudi nocojsnjo noc prespali na jogijih, da o veselju nad tusi ter ostalim prav podarjenim udobjem sploh ne govorim.

Dva dni, 222 kilometrov. In romava naprej.